10.DAN: nedelja, 22.10. 2017 - Ali najlepši dan našega potovanja

 Medtem, ko so navadni smrtniki še vedno sladko spali, smo me že drugi dan zapored korakale po Corku. Odgovorni del naše skupine se je brezskrbno vkrcal na avtobus, Evo pa je doletela ta nesreča, da se po nekih čudnih naključjih ni znašla na seznamu potnikov, zato smo jo morale "prešvercati". Dolgo vožnjo nam je krajšal zgovorni šofer, ki nas je seznanil z zgodovino Irske (krompirjeva lakota). Ustaviti bi se morali v mestecu Limerick, ki je bilo na žalost poplavljeno, zato smo svojo lakoto potešili na precej netradicionalni bencinski postaji. S polnimi vampki in praznimi mehurji smo se prislinile do avtobusa, ki je bil za tem deset kil težji. Po zakotnih cestah in mimo pašnikov z alpakami smo se priguncali do našega glavnega cilja - Cliffs of Moher.

Tam so se naše frizure upirale težnosti in se dvigovale visoko v nebo (unicorni). Tudi voda, ki naj bi tekla navzdol po klifih, je spremenila svojo naravno pot in je raje škropila navzgor. Kljub čudnim potem narave pa se nam je razgled zdel vreden tveganja biti odpihnjene v peneče valove pod nami (living on the edge - literally). Po ogledu je Eva nemarno zafrknila Tinkaro, ter jo zapustila v trgovini s spominki, kjer je zatavala in zato skoraj zamudila avtobus, še vedno pa ji je uspelo, da ni prišla zadnja. Ko smo bili vsi udobno nameščeni, nas je avtobus popeljal do nekoliko manjših klifov, kjer nas je grobo pretepel veter in nežno pobožali sončni žarki.

Tukaj se je naš izlet že prebliževal koncu. Zadnja postaja je bil grad Bunratty, v katerega vstop zaradi pomankanja časa ni bil mogoč, zato smo si ogledale samo njegovo pročelje. Čakala nas je pot domov, med katero smo poslušali pristno irsko glasbo.

Po prihodu v stanovanje smo zbrale ravno še dovolj energije za posnetek večernega selfija.