IRSKA - PRAKTIČNO IZOBRAŽEVANJE DIJAKINJ

 Medtem, ko so navadni smrtniki še vedno sladko spali, smo me že drugi dan zapored korakale po Corku. Odgovorni del naše skupine se je brezskrbno vkrcal na avtobus, Evo pa je doletela ta nesreča, da se po nekih čudnih naključjih ni znašla na seznamu potnikov, zato smo jo morale "prešvercati". Dolgo vožnjo nam je krajšal zgovorni šofer, ki nas je seznanil z zgodovino Irske (krompirjeva lakota). Ustaviti bi se morali v mestecu Limerick, ki je bilo na žalost poplavljeno, zato smo svojo lakoto potešili na precej netradicionalni bencinski postaji. S polnimi vampki in praznimi mehurji smo se prislinile do avtobusa, ki je bil za tem deset kil težji. Po zakotnih cestah in mimo pašnikov z alpakami smo se priguncali do našega glavnega cilja - Cliffs of Moher. Tam so se naše frizure upirale težnosti in se dvigovale visoko v nebo (unicorni). Tudi voda, ki naj bi tekla navzdol po klifih, je spremenila svojo naravno pot in je raje škropila navzg...

Naš dan se je začel v ranih jutranjih urah. Ko so se pubi šele zapirali, smo jo me že "veselo" mahale po temačnem in viharnem Corku do avtobusne postaje. Nadajlnje tri ure smo presmrčale na avtobusu do Dublina, kjer nas je pričakalo značilno irsko vreme (torej dež in veter). Pred parkom Phoenix so se naše poti ločile.  Tri izmed peterice je pošteno namočilo v živalskem vrtu, kjer ni bilo kaj dosti za videti, saj so se živali večinoma poskrile.     Nič kaj drugače ni bilo s Tinkaro in Evo, ki po današnjem dnevu, kljub zmrdovanju sostanovalk, zavračata tuš za nadalnje tri dni. Premočeni in prepihani sta se utaborili v pekarni, kjer sta čez mizo ponosno raztegnili zemljevid, ter z vso resnostjo, ki sta jo še premogli, naredili načrt.     Medtem sta se Sara in Vida, s profesorico, odpravili proti centru mesta, kjer so si privoščile pozni zajtrk in se napotile proti Trinity College-u.    ...

Jutro smo začele precej optimistično, saj smo bile deležne čudovitega sončnega vzhoda nad reko Lee. Naše veselje se je hitro razblinilo, saj smo se spomnile, da se vrača naša »preljuba« Vida (šala, Vida rade te imamo). Ta je s sabo prinesla tudi slabe vesti saj so na njeni kliniki že takoj na začetku uspavali psa, ki ga je povozil avto. Imel je zlomljeno hrbtenico, kar je povzročilo popolno neobčutljivost in neodzivnost na zadnjem delu telesa. Poleg tega je bila zadolžena za oskrbo majhnega mucka, ki ga je bilo potrebno hraniti po brizgi. Medtem je Sara asistirala pri dentalnih posegih, še posebej zanimivo se ji je zdelo rentgensko slikanje zoba,  in se z glavnim veterinarjem odpravila po nakupih (belilo, črne vrečke za smeti, čistila – mar naklepajo umor?!). Tudi ona je ročno hranila psa, kateremu so očitno zelo po godu kovanci , tega smo ga omenile že v prejšnjih blogih.  Eva sedaj na svoji kliniki že dela s polno paro, tamkajšnji veterinarji pa so navduše...